Več je bolje – Novo Mesto, 20.11.2011

Veseli vsakega dodatnega treninga, vsake priložnosti za nabiranje novih izkušenj, pa naj boš nabiralec sam al pa tvoj pes, smo šli to nedeljo na »ruševinco K-9«. Z Jano, šefico K-9 kluba, sva se že prej dogovarjali za obisk, pa se je malo zavleklo v zgodnjo zimo, vsaj glede na mraz. Tehnično perilo, soft shell hlače, polar flis, kombinezon, bunda … napihnjena, kot bi naju v fitnessu pozabl, opremljena še z rumom, ki ga je blago redčil čaj … sva popoldan prispela … …. šum na kumunikaciji  … 

Tokrat se iz našega kluba nihče ni pridružil in smo šli torej solirat v 4. Je bila pa tam skoraj popolna ekipa tako, da nas je bilo dovolj in sva se tudi midva trudila maksimalno markirat, da imajo tudi oni kaj od našega obiska. Zato ni bilo časa za fotografiranje.

Drugače pa je ruševinca pravi biser …

… večnadstropna zgradba, ki je pri nas ni za dobit,

… grobovi v tleh, ki se nadaljujejo v rov, ki so v mraku za previdnega psa »nedostopni« … Bona je oblajala kar z vrha, ko sem ji osvetlila tudi ni hotela naprej, kot bi z vztrajanjem pri svojem hotela dokazat »no vidiš, ni zarad kurje slepote« in šla za mano šele ko sem se ji še sama skrila v tla. Kar se nepregledne globine tiče imam raje, da je še vedno previdna (v temi je pač vsaka luknja črna)… sem se moje babe preveč navadla

… skrivališča na višini, nad vrati, v steni, …

… kleti, dostopne preko zruškov …

…. naju je res navdušilo, dolenjsko klapo pa že tko od prej obrajtava in gotov še prideva, če ne bo razprodano glede na reklamo

Bona je spet cvilila od novih situacij, ko ne (z)more do markerja  (višina, globina, tema, zavajajoč prepih), odkritja svojih novih strahov (vu-du marker na ne povsem zatemnjenem oknu), ampak vedno našla in ob več ali manj pomoči tudi premagala situacijo. Po drugi strani pa je z lahkoto premagala gibanje po deski ob steni (v bistvu je odletela preko), ki ji je bilo prejšnjo nedeljo na Igu izzzzzzzzzzzzzziv. Tudi Chaky je imel nekaj težav pri premagovanju ovir na »arheološkem« terenu, drugače pa on ne cvili pred zagato (to špara za psičke) in raje oblaja ko prav dedc z razdalje. Mu pa grob v zidu tudi ni več problem, pa fant z zatemnjenega okna tudi ne bo nastopal v njegovih nočnih morah. Mal se sicer šlepa na Bono, ko gre zaradi dviga motivacije vedno za njo iskat, on pa lahko le laja na privezu (kar je za hovawarta precejšnje odstopanje od standarda – hoviji so bolj tihi psi, ki lajajo le z razlogom). Ampak šlepanje je le v delu, da hitreje najde po ponovljenih grobovih, kar zaenkrat uporabljava za dodatno motivacijo, ko utrjujeva večje število skritih markerjev. Pri iskanju v gozdu mu motivacija zadnjih 50 metrov t.j. pri drugem markerju pade in zdaj delamo z novimi prijemi (default večje število iskanih, ki imajo vsak večjo nagrado …. ker delamo na hrano, zdaj pečemo meso, piške, pujske, … in našima je prav … vse v želji, da si zapomne, da je vsak naslednji marker slajši in da nastopajo tudi v pravljičnem številu). Tudi on je našel vse in po prvi rundi iskanja na 3 skrite markerje sva oba nadaljevala z iskanjem na motivacijo še 3 markerje.

Hvala Jani za povabilo in K-9 klapi za super trening in družbo!

Čisto na koncu pa poljubček in dobre želje za Lacey, ker zdaj je ona na vrsti, da nas razveseli!!!

Darja, Aljaž