Here’s an excerpt:

A New York City subway train holds 1,200 people. This blog was viewed about 5,100 times in 2011. If it were a NYC subway train, it would take about 4 trips to carry that many people.

Click here to see the complete report.

gala dvorana

Prevladoval je gradbeni material, postrgan asfalt, kosi armiranega betona, … grobovi niso zahtevni, je pa bolj zahtevno gibanje za psa. Mi smo naredili smo 2×2 iskanja in še motivacijo čez najbolj zahtevne predele. Oba sta delala dobro, zato le nekaj slikovnih utrinkov po motivu “z markerjevimi očmi” v nadaljevanju in link do vseh uspelih slik, kjer si lahko udeleženci postrežete z njimi

Sleepy sledi Darji po neprijetnem materialu (motivacija)

Bona najde Aljaža

Chaky najde Tamaro

Minnie najde Darjo

Darja, Aljaž

Torej, po vrsti so si sledili dogodki …

Vaja Območnih enot za iskanje pogrešancev in iskanje v ruševinah v Gotenici

Vikend paket za pse reševalce in njihove vodnike je potekal prilagojeno glede na opravljene izpite in čas »članstva«. Tako smo nekateri prvi dan spoznavali zakonitosti hirearhije in gibanja v strelcih, najprej solo, potem v paru s psom, postopno na različno velikih travnikih in nazadnje v gozdu. Bona me je imela ves čas »na oku«, se sprijaznila tudi z dolgočasnim pohajanjem na vrvici – vmesne pavze pa sva aktivno preživeli v bio-strechingu:

Če so žogce v avtu in jabolka pod drevjem

Indijanci nabirajo drva, zima bo ….

Na koncu dne pa smo naredili še eno iskanje, kjer so psi naključno pa kljub temu veselo skupaj nakazovali istega markerja. Boni je bilo tako všeč, da je raje letela zraven, ko je slišala lajež, kot, da bi se sama utrujala z iskanjem – zastonj futer ima svoje prednosti in ona se hitro uči

V naši skupini je bil tudi Vlado, prvi vodnik reševalnega psa-sledarja. Ker je to v okviru naše enote tako še ekzotika, smo ju popoldan z veseljem pogledali, kako delata sled. Pes je delal tipi topi!

Malo ga je sicer na začetku zdeloval močan veter v hrbet, ko pa ga je dobil z boka je šel kot programiran vse do markerja. Impresivno, kako se 50kg rotvajler elegantno giblje in »poklopi« ob najdenih predmetih.

Aljaž in Chaky sta bila v skupini, ki je po svojem scenariju vadila iskanje in si popoldan z drugo skupino pripravila »malo iskalno akcijo«. Chakyu je pasalo vetrovno vreme in se je pri iskanju lepo izkazal.

Tretja skupina vodnikov se je usposabljala za delo z GPSi.

Drug dan smo vsi skupaj imeli iskalno akcijo manjših skupin strelcev, ki so jih navigirali vodniki z GPSi. Za prvič je bilo dobro, je pa kot pri vseh novostih še vedno prostora za vajo in praksa bo doprinesla k uigranosti ekip, načrtovanja iskalnega območja skupin in sistematičnosti spremljave pregledanega območja.

Zadnja skupna vaja ERPS na Storžiču

Tradicionalne zaključek na Storžiču je bila tokrat aktualno naravnana na Team Building– trojke vodnikov so morale v sodelovanju prestati spretnostne preskuse

– hoja pa traku, kjer sta hodečega na traku obdržala pomočnika, ki sta uravnoteženo zategovala vrv

– hoja s hlodastimi hoduljami, kjer sta bergle premikala pomočnika

– obstreljevanje drevesa z gigantsko fračo.

Naša ekipa je bila medregijska, saj je bila z nama Jana iz K-9, kar nas ni motilo pri sodelovanju in smehu, ki ga je bilo res dosti. Zaradi snega in nizkih temperatur smo poskrbeli za sadni doping.

Do slavnostne podelitve smo se še malo sprehodili, saj je sneg pri pseh dober razlog za dat se »na off«.

Hvala Ani za tole slikco, ko poveljvnik ERPS Vlado Gerbec-Dedi podeljuje Aljažu priznanje in značko za Chakya.

Na podelitev priznanj in značk, sva se z Bono pripravili z novo rdečo ovratnico, Chaky pa je ostal pri »verižici«. Sledil je fotošuting obeh nagrajencev,

skupaj s ponosnima vodnikoma.

Hvala Darkotu in ekipi za lep dan in vsakič nove ideje preizkusov!

In za romantike še zasnežen Strožič v večernem soncu

Zvečer smo šli še v pizzerijo, kjer smo imeli s klubom KDRP Celje novoletni zaključek.

Vaja MOC v Socki

V mrzlem nedeljskem jutru smo se zbrali ERP Celje, ekipa prve pomoči in gasilci prostovoljnih društev v Socki, blizu Vojnika na vaji civilne zaščite MOC Celje. S psi smo delale Ana in Luna, Tamara in Tia ter midve z Bono s KDRP Celje, ter gostja Tina s Terom. Bolničarke so bile 2x Eva in Maja. Po scenariju je zagorelo v graščini v Socki, kar so hitro pogasili gasilci prostovoljci Socke in ostalih prostovoljnih gasilskih društev iz okolice. Oni so že evakuirali nekaj ponesrečencev, ki so jih naše bolničarke oskrbele, potem smo s psi preiskali še zgornje nadstropje graščine. Bona je mirno zignorirala sedečega gasilca, pa tudi sicer ji ni ustrezalo, da sem ji »svetla za ritjo«, ampak treba je bilo odpret vrata vseh sob. Torej zdaj trenirava markerja na 100 načinov (sedi, plazi, stokaj, opotekaj, .. ) in Darja (spredaj, zadaj, spodaj, (zgoraj raje ne, je pretežka), mimo hitro, mimo … ), pa še sodnik … še sreča, da je novo leto pred vrati, da mava čas.

Darja

Po skupnem ogledu ruševine in njenih cukrčkov so seveda zmagovalne lokacije naš rov, U hodniki, peč, višina, stopnice, luknje v tleh prepišnih hodnikov, kanalov …. pravijo, da še pridejo

Midva z Aljažem sva že zjutraj na tešče opravila en trening in naša dva s polnimi trebuhi pustila v pocu nestrpnosti, ob delu drugih psov in se sama predala markiranju. Od domačih je bila naprej zraven še Eva, ki je po strokovnem vodstvu po naši najslavnejši ruševini tudi pridno lazila po prahu, vse za dobro psov reševalcev.

Vsi psi so delali dobro, kar je vsekakor razveseljivo nadomestilo za nedeljo na kavču. Sosed je dobil medeno žganje, kar je garancija, da bo še kakšen vikend pripravljen prenašat lajež na delovišču.

Drugače pa je uspelo kar nekaj slik …

Po skoraj 4 urah treninga smo podaljšali še za dve uri v pizzeriji, kjer smo načrtovali naslednje treninge doma in v tujini   Ampak zdaj je na vrsti vikend vaja v Gotenici!!!

Darja, Aljaž

Tokrat se iz našega kluba nihče ni pridružil in smo šli torej solirat v 4. Je bila pa tam skoraj popolna ekipa tako, da nas je bilo dovolj in sva se tudi midva trudila maksimalno markirat, da imajo tudi oni kaj od našega obiska. Zato ni bilo časa za fotografiranje.

Drugače pa je ruševinca pravi biser …

… večnadstropna zgradba, ki je pri nas ni za dobit,

… grobovi v tleh, ki se nadaljujejo v rov, ki so v mraku za previdnega psa »nedostopni« … Bona je oblajala kar z vrha, ko sem ji osvetlila tudi ni hotela naprej, kot bi z vztrajanjem pri svojem hotela dokazat »no vidiš, ni zarad kurje slepote« in šla za mano šele ko sem se ji še sama skrila v tla. Kar se nepregledne globine tiče imam raje, da je še vedno previdna (v temi je pač vsaka luknja črna)… sem se moje babe preveč navadla

… skrivališča na višini, nad vrati, v steni, …

… kleti, dostopne preko zruškov …

…. naju je res navdušilo, dolenjsko klapo pa že tko od prej obrajtava in gotov še prideva, če ne bo razprodano glede na reklamo

Bona je spet cvilila od novih situacij, ko ne (z)more do markerja  (višina, globina, tema, zavajajoč prepih), odkritja svojih novih strahov (vu-du marker na ne povsem zatemnjenem oknu), ampak vedno našla in ob več ali manj pomoči tudi premagala situacijo. Po drugi strani pa je z lahkoto premagala gibanje po deski ob steni (v bistvu je odletela preko), ki ji je bilo prejšnjo nedeljo na Igu izzzzzzzzzzzzzziv. Tudi Chaky je imel nekaj težav pri premagovanju ovir na »arheološkem« terenu, drugače pa on ne cvili pred zagato (to špara za psičke) in raje oblaja ko prav dedc z razdalje. Mu pa grob v zidu tudi ni več problem, pa fant z zatemnjenega okna tudi ne bo nastopal v njegovih nočnih morah. Mal se sicer šlepa na Bono, ko gre zaradi dviga motivacije vedno za njo iskat, on pa lahko le laja na privezu (kar je za hovawarta precejšnje odstopanje od standarda – hoviji so bolj tihi psi, ki lajajo le z razlogom). Ampak šlepanje je le v delu, da hitreje najde po ponovljenih grobovih, kar zaenkrat uporabljava za dodatno motivacijo, ko utrjujeva večje število skritih markerjev. Pri iskanju v gozdu mu motivacija zadnjih 50 metrov t.j. pri drugem markerju pade in zdaj delamo z novimi prijemi (default večje število iskanih, ki imajo vsak večjo nagrado …. ker delamo na hrano, zdaj pečemo meso, piške, pujske, … in našima je prav … vse v želji, da si zapomne, da je vsak naslednji marker slajši in da nastopajo tudi v pravljičnem številu). Tudi on je našel vse in po prvi rundi iskanja na 3 skrite markerje sva oba nadaljevala z iskanjem na motivacijo še 3 markerje.

Hvala Jani za povabilo in K-9 klapi za super trening in družbo!

Čisto na koncu pa poljubček in dobre želje za Lacey, ker zdaj je ona na vrsti, da nas razveseli!!!

Darja, Aljaž

… in nič se ni spremenilo

• v nedeljo smo se zbrali: Eva, Tamara, Ana, Nevenka, Iva, Aljaž in Darja iz našega kluba, Katja in KD Logatca, Nejc iz KD Krim – vsi v organizaciji Katje KD Ljubljana – HVALA Katja!!in hvala družba

• dobili na Igu, natančneje na poligonu Izobraževalnega centra za zaščito in reševanje RS, kjer smo delali na dveh »deloviščih« -
  eno je bilo na kompleksu ruševin 4 zgradb,
  
  drugo sta vsaj naša dva imela na preostalem dvorišču (cisterna, bivalni zabojniki, demulirani avtomobili, stolp za vrvno tehniko, kanalizacijske cevi …)
  
• delali smo do trde teme in se vmes ogrevali z rumovim čajem

(KLIK do vseh slik)

• prijeten večer smo zaključili v bližnji gostilni na pleskavicah, superman krožnikih, testeninah, pohanih sirih … ni da ni.

Darja in Aljaž (slikal je pa tisti, ki je imel tisti hip čas)

Po ognjenem krstu je bila v nedeljo na vrsti naša druga tekma RO 1 (izpit smo namreč opravljali na tekmi).

Bona se je za srečo spet dan prej povaljala in ker je nesebična, se je povaljala še po Chakyu.

In tako dobro pognojeno je tudi obrodilo …. v konkurenci 24. parov smo s točkami 143/150 in 142/150 in  zasedli 8. in 9. mesto. To pa so že točke o katerih se piše … zadnjič sva imela 126 in 125 pa se nismo ven metali V bistvu smo se vsi naši boljše odrezali; naša Vanja je bila z Dublinom celo tretja v RO1 razredu

Drugače pa se nas je nabrala pisana družba in prav lepo smo preživeli sicer ne preveč prijazen jesenski dan (od leve proti desni): Eva s Hillom, Neda s Xano, Maja z Lunom, Darja z Bonetko, Aljaž s Chakyem, Vanja z Dublinom, Tina z Elisho in Tea s Kim. Tako smo skombinirali reševalce, knape, hovawarte v eno zabavno družbo.

Na sliki manjka še vsaj naša Suzana, zato še ena izvirna – havba piknik – tokrat smo se opremili že z resno malco (jedilnik naj ostane naša mala skrivnost, da ne bomo sanitarne fasal). Na izpit zjutraj tešči, pol se pa do organizirane malce tud mal vleče (sicer pa psi tudi dobijo nagrado po končani progi).

In Katja, ki je ob opravljanem izpitu RO3 dosegla še izvrstno 3. mesto v tej kategoriji. Njena Minny je res tauzentkunstler, saj se poleg reševalstva ukvarja še z klasično kinologijo (IPO1) in itak tudi rally vozi.

Drugače pa sem isti dan ugotovila, da je letošnja absolutna prvakinja v RO4, prijazna sosprehajalka psa, s katero se večkrat srečava na jutranjem sprehodu po travniku.

Tudi sicer nas je bilo kar nekaj reševalcev in debata je nanesla tudi na bojazen, kako s psom delat toliko različnih disciplin. Jaz nosim zdaj šilt kapo na RO, pa nisem čisto prepričana ali zaradi nje ali sebe – v MB sem jaz njo pustila odlagat, po 2 m sem jo pa okol iskala. Kako kombinirat glasovne komande in gibe je meni dilema pri vajah, ki nastopajo v obeh disciplinah – z gibom gotovo naredi za klaso hitreje in lepše, ampak je pa tud mal potuhe potem za drugič, ko tega ne smem uporabit.

Da Rally še vedno ostaja taka vesela disciplina sta poskrbela:

-          tako Bona, ki je pred vstopom v ring posesivno položila taco na nogo, mi namenila globok pogled – češ, saj znava (v resnici: daj baso) – kar me je spravilo v smeh že na samem štartu in odpihnilo tremo,

-          kot Chaky, ki se ga ne morem nagledat kako najprej gosposko opravi z vsemi ovirami, potem pa kot prevelik otrok pridivja na pohvalen sprejem ob ringu.

Darja, Aljaž

Ne bi v podrobnosti ampak pol Bone je bilo temno rjave. Najprej sem jo čistila z velikimi listi, potem spirala v Savinji, da je bila vsaj približno čista za v avto. Doma se skopava (sicer je že kakšno leto od zadnjega šamponiranja, ampak ne bi jaz to tempirala za dan pred preizkušnjo, saj je prepričan pes naturšček, ki sovraži kozmetične posege), potem skočiva z Aljažem za par minut ven. Vestno je izkoristila ta čas, mi sunila diht zaprto vrečko oreščkov z mize in požrla pol vrečke preden sva jo zasačila. Slano, pikanto … strup že za ledvice, zraven pa še njena alergija. Prvi vzgib je bil, da pokličem njenega veterinarja, ampak sem se odločila skulirat in opazovat – od jeze mi tako ni bilo za spat.

Jutranja hladna vojna je imela lepo temperaturno kuliso – v Zagorju je bilo menda -1⁰C. Kljub softshell hlačam, dvem termoflisom, smo večino dneva zmrzovali; seveda z izjemo testa vzdržljivosti vodnika. Pa po vrsti.

Preizkušnja obsega iskanje v gozdu (dobrih 300m x 25-30m, dva skrita 15 minut), iskanje v ruševini (Bavcarjev mlin, 2 skrita, 15 minut), nestandardne ovire (»posnetki« možnih preprek v akcijah – gasilska lojtra, gradbena mreža, še in še), fizična pripravljenost vodnika (v 30 minutah od poligona po Križevem potu do vrha in nazaj z 8kg v nahrbtniku) in znanje prve pomoči (zavita teoretična vprašanja s Talana). Tako, da bodo zanamci vedeli kaj približno jih čaka, ker midva sva šla praktično na »izlet v neznano«.

Najine časovnice z Aljažem so se prepletale, ampak je zgledalo, da bova zmogla uskladiti transport med delovišči z enim avtom. Tako sva bila ves čas na poti med delovišči.

Bona je začela kot prva z iskanjem v gozdu, k sreči malo za časovnico, ker ob 7.00 je še tema v gozdu (to so bile moje predhodne travme – a naj vzamem night vision, dam Boni čelko .. ona že išče po vonju, ampak njeno gibanje po mraku je gotovo počasnejše, o mojem pa sploh ne bi … ). Iskala je suvereno, se mi pustila usmerjati. Prvi marker je bil precej »pozno« posejan in prav ob prvih dvomih ali sva ga v brezveterju falili, je potegnila. Najlepše pri njej mi je, ker že po razmetavanju njene rite (rep je samo podaljšek) vem, da gre k markerju. Yes! Potegneva punco ven, vse OK z njo in greva naprej iskat. Vmes mogoče ena neumnost (moram preveriti, kako se točkuje), ko sem jo zaradi zagotovitve pokritosti pregledanega terena poslala v šavje za katero mi je bilo več ali manj jasno, da ne bo šla prav daleč (in sva zgubili 10 pik). Greva naprej in kmalu potegne drugič – yes#2! Ocena 189/200 točk … ozračje se je otoplilo

Potem hitro v avto in na poligon, kjer je imel Aljaž PP in oceno fizične pripravljenosti. Vprašanja PP so bila zavita, ampak Aljaž se je super odrezal 40/50 točk, glede na to, da od izpita dalje sploh ni pogledal snovi, jaz pa se usposabljam za bolničarja in sem dosegla 2 piki manj. Potem sta se s Chakyem podala na Križev pot – podala že, ampak nekje so se križali , in sta zgrešila pravo pot ter dala novo dimenzijo poimenovanju poti. Mlad, zagnan je grizel direkt v hrib po brezpotju in dosegel rezultat 22/30 minut. In to pri tem, da oba že ene 10 dni prebolevava neke prehlade al viroze zaradi kondicijskega teka s psoma.

Na poligon je pritekel povsem prešvican in seveda majc za preoblečt tudi nisva imela. Sledilo je Chakyevo prvo iskanje – ruševina. Kaj sta počela?

Prva tisti dan od 9tih sta našla oba markerja v ruševini. Bravo Chaky!!! Pohvalil ga je tudi sodnik in dosegla sta 179/200 točk. Na hitro navdušenje, ki je pri Chakyu obvezen del protokola ob dobrem delu in kot naslednji sva pohiteli še z Bono v mlin. Lepo je iskala, malce je trajalo, da je našla stopnice v prvo nadstropje, se tja še enkrat vrnila in potem oblajala. Pri tem markerju jo je »nekaj« motilo, ker se je obnašala drugače kot sicer. Potegneva strica ven – yes #3 in greva naprej po zruških, ko slišim oddaljeno lajanje. Ker nimam 100% posluha nisem bila 100% da je Bona, ker je bilo »izpod«. Ampak je bila in to pod bregom, nad potokom, zato nisem prepoznala njen lajež. To je bil yes#4 in 182/200! In zid je padel! Zame bi se lahko že takrat najino delo končalo, ker je bil dan že popoln. Ob vprašanju glede njene bujne frizure sem še pojasnila prigode prejšnjega dne in poskrbela še za dobro voljo ostalih na ruševini.

Vrneva se na poligon, kjer se najprej jaz odločim, da greva z Bono na ovire. Niso bile lahke in pojma nisem imela, kako bo šlo. Je sicer spretna, ampak na podobnem se še nisva imeli prilike sprobat.

(Plunla slike pri Ani, avtor je pa Tamara – hvala obema  )

Z izjemo njenega igrivega pristopa, ko na hitro še kaj okol pogleda in ugotovi, da bi naj preskočila vodo in gre potem raje okoli (v bistvu pameten pes, saj je imela svežo frizuro), je delala odlično – tudi sodnik jo je pohvalil in dobila je 88/100 točke.  Potem sta se ovir lotila še naša fanta. Chaky ima 40 kg in je ornk zverina, zato so bile deske njemu letve, tudi mreža se njemu bolj zažre v/med blazinice, lojtre pa so itak njegov genski problem – še bo treba vadit in po sodnikovem nasvetu menjati čim več različnih lojter. Ni blema, če mu je Aljaž z očetom naredil že lojtro, mu bo še kakšno oviro naredil, pa bomo mel S.W.A.T.-ovca. Dobila sta 55/100 točk, kar je bilo žal premalo za potrebno 70% uspešnost. Po tem sem se še jaz zagnala z Bono v hrib, da bom nazaj še pred njunim iskanjem v gozdu. Trgalo me je po povsem podhlajenih mišicah, pljuča so pa popustila in sem na polno vlekla zrak tja nekam do želodca. Brez moje Bone, ki me »vleče« za sabo bi obupala, ampak zagrizla sem v hrib, saj je moja baba dala vse od sebe in fer je, da se tudi jaz presežem. Na poligon sva pritekli v zmagovalnem slogu (25/30 minut), saj sem na vrhu govorila z Lojzetom po postaji, da naj Aljaž pride na iskanje. Leteče smo se napokali v avto in ajd.

Chaky in Aljaž sta bila parna številka in sta iskala v breg – ampak Chakyeva kondicija se je spričo kondicijskih treningov močno popravila (vredno najinega prehlada). Prvega markerja je potegnil iz hriba levo zgoraj že precej globoko na poti – yuppi! Krasno oblajanje. Ker sta iskala okol pol druge popoldan se je brezveterje kombiniralo s toplejšimi zračnimi masami in drugega smo falili. Pri Chakyu je treba povečat intenzivnost iskanja, ki je dota alfa samca njegovih dimenzij in pasme – v času socializacije in odraščanja je bilo potrebno »tlačiti njegov ego«, kar se je po moje odrazilo tudi na njegovi živahnosti gibanja in se kaže kot bolj počasno gibanje pri iskanju, padanje zavzetosti pri nadaljnih markerjih, ki jih ne dobi v nos. Škoda, res, že drugič mu je zmanjkalo tisto malo sreče, z imenom sapica.

Izredno zadovoljna in ponosna na delo svojih psov!!! Res veselje gledat psa, kako vračata vložen trud in čas. Hvala Evi, ki naju uči, spremlja, vzpodbuja …!

Z Bono sva tako uspešno opravili kvalifikacije (497/550)!

Darja (ob študijski odsotnosti Aljaža)

ŠALEŠKI DREAM TEAM, ki se končno v polni zasedbi zloži na izpitu/tekmi

Ja taki smo. Ogromno se smejimo, vse uspehe in jubileje skupaj proslavimo. Če pa teh ni pa kar tako čvekamo o vsem povezanem s psi na poligonu pozno v noč. Vmes pa uspemo tudi pridno trenirati RO, pa tudi klasično poslušnost, sinhrono paradiranje  … in v tem času smo postali  pravi prijatelji, združeni pod umetniškim imenom Kosmati knapi  v zasedbi:

Od desne proti levi:
Vanja in Dublin, najbolj hiperaktiven zlatko, močno konkurira tudi Jack Russelom, kljub temu urejen saj je Vanja tudi vešč pasji frizer Strižko … še je čas, da dobi tudi vaš pes urejen videz

Naša inštruktorica Suzana, ki ne samo, da gre po vsem vloženem trudu in energiji na treningih še z nami na izpit in tekmo, ona nam speče tud japkov štrudl, da nam bo bolj domače  .

Aljaž in Chaky

Maja in Lun, zahvaljujoč Majini vnemi zavidljivo vitek in dinamičen bernc!

Darja in Bona

V glavnem zadnji trije pari smo šli v Maribor opravljat izpit, Vanja pa na tekmo (ko je ona delala izpit smo mi trije odstopili – dva iz tehničnih razlogov še pred štartom, ena kar tako, je preveč dišalo naokrog). Obuti v srečne nogavice, oblečeni v klubske majce KD Velenje, opremljeni z energetskimi zapestnicami, smo šli v karavani proti MB. Sodil je g. Kolman, ki je svoje delo opravil korektno saj je upošteval tudi pasmo. Nismo se pretegnal, bili pa smo solidni in glede na to, da se v svet RO šele podajamo – zadovoljni z opravljenimi izpiti in doseženimi rezultati. Pri 3 minutah proge, te še trema nima časa spustit, v gužvi tablic se na momente tudi izgubiš kam in kako naprej …Sicer pa že to dovolj pove, da naša Suzana tudi slikat ni utegnila Zato le slike s FB strani organizatorja

Tako, led je prebit, zdaj gremo dalje …

Darja, Aljaž

Tokrat je bilo vodnikov reševalnih psov zavidljivo število, z GPSi, lap topom za takojšnji prenos sledi preiskanega … mi je žal, da nismo tako nastopili že v četrtek, dan po izginotju. Zaradi velikega števila smo bili vodniki razdeljeni v dve skupini, midve z Bono v prvo skupino, ki jo je najprej vodila naša Eva, popoldan pa v številnih iskalnih akcijah prekaljena Vera. Pregledali smo 3 iskalna področja – prvega smo pregledovali od 8.30 do 12.30. Po malici, ki nam jo je priskrbela Civilna zaščita (in sva jo midve z Bono podkrepili še z domačim sendvičem zavidljivh mer) smo pregledali še manjše območje, ki je izstopalo zaradi rastja, kjer sem zaradi goste poraščenosti smrek na celotnem mojem rajonu, šla po vseh štirih pod njimi. Potem je sledila res udarna runda do 18.30h – iskali smo po obupni strmini, ki je bila mestoma povsem zaraščena, drugje pa malo manj in se je dalo prebijati. Tudi sicer ni bilo za kratke rokave, kjub pregrevanju, že tako si kakšno prasko dobil tudi po obrazu.

Žal smo bili gasilci, gorska reševalna, policisti, lovci, planinci, domači, prijatelji in vodniki reševalnih psov vse dni neuspešni in gospoda nismo našli.

Grenek priokus, vendar nekaj kar je izven naše moči.

(slika z neta, kjer se vidijo tudi prepadni deli)

Bonino delo me je navdušilo, kar veje tudi iz kasnejšega poročila Evi:

Bona je bila odlična – ves čas 100% aktivna. Tudi po neprehodnih strminah ji ni zmanjkalo energije in poguma (se ji poznajo hribi). Ko je imela ob sebi igrive pse, se ni odzvala na igro, prišla k meni na odpoklic … vse krasno. Definitivno je imela ves čas vključen smrček, ker mi je na koncu prinesla eno kurjo kost, da jo ob meni poje Čez dan je dobila polovico briketov zjutraj, v pavzi salamo in sir iz mojih sendvičev in jo je že stiskalo ob takem naporu. Na koncu iskanja sem jo pohvalila, da je pridna bravo in je dobila svojo mesno konzervo. Zvečer je bila »mrtva« in tudi zjutraj ni pretirano trznila na budilko (običajno je vsaj ½ ure prej pri meni in »gleda« če sem že pokonc). Sicer pa je tekala praktično 10 ur.

Gotovo Eva ne bo zamerila objave njene pohvale, ki mi veliko pomeni:

Čeprav sma bile na iskalki kar narazen, sem parkrat videla Bono kako šiba in sem bila prav ponosna! To je to, to je super iskanje! Pa totalno neproblematična do drugih psov, res je super!

Darja