Nakelski kotel

maj 28, 2012

Malce pozno, ampak iz srca 🙂 …

Manjkal nam je šaman, da bi vremenske razmere pomaknil vsaj za par ur. Popoldan je pihalo in deževalo 😦 Če bi imel pa nedeljske razmere bi bilo že kičasto, saj nam je zmanjkal en piš vetra al pa mal sreče, naklonjenosti … iskanje smo imeli šele ob 10.30 in to ob poletnih vremenskih razmerah. Brezveterje je še dodatno paralo živce že pred samim štartom. Že do Nakla smo se kuhali v avtu in zunaj njega.

Začela sta ležerno kot prava dedca, Chaky je mal povohljal, Aljaž je pa tudi mal rabil, da se zbere in ga nažene delat. Potem sta šla zares … glede na temperaturne razmere in brezvetreje ni tekel na polno, ampak šel je kamor ga je Aljaž poslal in praviloma tudi dovolj globoko v gozd. Prvega markerja je imel na 30 metrih desno in ga tudi našel ter lepo oblajal.

V primerjavi z zadnjo preizkušnjo, ko je Chakyu zadnjih 50 povsem pobralo elan, sta tokrat oba delala do konca – vmes se je sicer protistresno povaljal v sočni travi 🙂

Drugega markerja je imel na 150 metrih na levi. Po koncu iskanja nam je marker povedal, da je bil vsega 10 m od njega, na lokaciji, kjer je ležal za predhodno iskanje. In to je ta kader, kjer bi lahko vskočil piš ali sreča, ki bi ga potegnila naprej od njegove »najdbe«.

Na poligonu sta pustila lep vtis – čeprav znata tudi bolje.

Torej, zdaj gremo na treča sreča!

Z Bono sva izkoristili in poskusili malo tuj poligon, drugače pa je bila navijačica.

 

Advertisements

Nočna iskalka

maj 8, 2012

… naši so se že peljali na kraj dogodka, ko sem jaz uspela slišat GSM, saj sem urejala svoj mini arboretum … iskalna akcija za starejšim gospodom, ki je iz doma starejših občanov v naši bližini »odšel domov«. Pogrešali so ga od 18. ure, ga od takrat tudi iskali s pomočjo gasilcev, mi pa smo bili klicani nekaj do devete. Na hitro sem pripravila nahrbtnik, sebe in Bono ter odpeljala do Doma Nine Pokorn, kjer je bilo zbirno mesto. Tam so od naših bili že Miloš, Eva s Hillom, Tamara s Tio in Ana z Luno. Ravno, ko smo prišli do lokacije, kjer bi naj začeli iskanje v strelcih, je prispelo obvestilo, da naj še malo počakamo na potrditev informacije, da je gospod najden. In je res bil – odtaval je v bližnje naselje, kjer so ga opazili in mu pomagali stanovalci. Vrnili smo se do doma in bili deležni zahvale osebja. Ampak velika pohvala gre stanovalcem naselja, ki so gospoda opazili tavati po ulici in se zanj tudi zmenili – glede na to, v kako brezbrižno okolje se spreminja naš svet….. Preden smo odšli so pripeljali še pogrešanega gospoda, ki ga je negovalka pohecala, če vidi koliko se nas je zbralo, da ga pozdravimo. Konec dober, vse dobro – pravijo, in res je!

Nam se tolk dogaja …

maj 4, 2012

…, res! Ampak ne za računalnikom. Ali pač – tale post se je pisal vsaj v N ponovitvah – mal je blo treba ažurirat z novimi dogodki saj čas neusmiljeno teče, enkrat vmes mi je tudi uspelo celotno objavo shranit prazno in gremo »JOVO NA NOVO«, pa izbor slik za objavo od več sto posnetkov…. Potem pa sam časovnico daljšam – in tako smo zdaj na popisu tretjine leta 2012 …. poleg rednih treningov se nam je dogajalo kot sledi ….

 

 

So fluffy

Po lavinah sva z Bono pol februarja imitirali kokone. Kot vir toplote se je zelo izkazala hrana in še zdaj se otresava puhavosti (kadar nama ni ravno vseeno).

Ampak zdaj se počas premika na bolje – poleg rednih treningov smo zdaj še sred nabiranja kondicije – mal tu, mal tam …

 

 

Predavanje Preventiva pred stresom

Odlično predavanje v organizaciji ERPa in izvedbi Trušnovec Žarka, ki je dolgoletni gorski reševalec, vodja Postaje GRS Tolmin, psiholog. Vse svoje izkušnje in znanje je povezal v zanimivo predavanje za vodnike reševalnih psov.

 

 

Dodatni trening v Beljaku

Ponovno smo se lahko pridružili Katji na treningu na ruševini v Beljaku.

Povsem nova situacija – nametani bloki armiranega betona, polno štrlečih, debelih jeklenih žic … res zahtevno za masivne pse.

Vsakič klik do povečave … ker je bil Chaky takoj za Bono je njegovih slik manj….

Pa navzgor je še šlo, ko pa je bilo treba, navzdol pa prpa in ABS. In tako smo res izkoristili trening in ob Evinem neumornem motiviranju prehodili kupe po dolgem in počez. Na koncu se je pokazal tudi napredek, ampak zdaj še iščemo podobne lokacije, da dobimo še na hitrosti in okretnosti.

Iskanje po bolj običajnem delu ruševine – markerja sta bila v betonski hruški in cisterni – pa brez problema.

 

 

Vaje območnih enot v Gotenici 

Delali smo po območnih enotah, simulacije iskalnih akcij, intervencij. Prvo delovišče je imela naša skupina v gozdu. Pozna zima, glede na temperature pa že poštena pomlad, narava se prebuja, medoti že okol capljajo …. mal po stezi, mal prot gozdu, ampak nikol prav daleč proč . Psi in vodniki smo različno reagirali – od strahu do čuječosti – naša dva sta bila na »sledi«. Ob dodatku slike in tona bi se zelo verjetno tudi menjala početje, tako pa jih homo sapiensa nisva imela niti najmanjšega namena spustiti s povodca. … Vzdušje je bilo torej takšno, da smo se demokratično odločili prekiniti odpravo v globine kočevskih gozdov. Na poti nazaj smo našli še nove sledi na stezi in bili sta dve različni številki podplatov in pedikure potrebnih kremljev …. juhuhu, za civilizacijo!

Oba dneva smo potem delali na objektih – vaje intervencij iskanja, kjer se je Tomi, ki je bil vodja naše enote, poigraval še s scenariji akcij. Zapleti so bili že holywoodski – na koncu ostaneš sam s svojim psom in rešuješ otroke iz pol porušene šole in še svojega kolega reševalca, ki se ne javi več po dohodu v objekt, iz porušene šole. Gasilci in tehnično osebje pa zaradi nevarnosti noče v objekt. Chak Norris je vajenc!

Po vsakodnevni intervenciji smo imeli še čas za trening na istih objektih.

(klik za povečavo)

Skratka dober vikend!

 

 

Sankaški dan v Logarski dolini

Na željo najljubših nečakinj Antje in Neltje, smo se šli med počitnicami skupaj sankat. In to v Logarsko, da smo zaključili še z zimsko vožnjo po razgledni poti. Chaky in Bona sta na sankališču neumorno intervenirala, saj smo mi 4je divjali na polno, ona pa sama za red delat. Nekaj utrinkov adrenalinskega dne (klik za povečavo):

Drugač pa je moral Aljaž za Neltje še lijak do skakalnice uredit, da jo je končno zadela 😉 Pa skupinsko sankanje bratranca in sestričen, ki je že mejilo na kostolom in smo raje ustavili in pomlatili krofe (ja pust je bil).  Drugo leto gremo na Klamerco!

Še panorama z razgledne poti

 

 

Na 4. državno prvenstvo reševalnih psov

 … smo šli navijat, saj smo imeli upe za klubske kolege, kakor tudi za Chakyevo starejšo sestro Kim. Naš adut je imel nekaj smole, Tea in Kim pa sta se lepo odrezali:

Čestitke punci!!!

 


Pri nas bo izpit

… in na Začretu se kar vrstijo ekipe – jaz sem bila s K-9 in tolk pridno markirala, da imam vsaj 2 treninga pri njih v dobrem. V nedeljo pa smo imeli dodaten trening v gozdu. Eva, Ana, Tamara in Nevenka so se odzvale prošnji za »ptice trkačice«, da smo pogledali kako kaže s Chakyevimi pripravami na PO izpit v maju. Puncam hvala, Chaky je pa po planu in mi še naprej nabiramo tekaške kilometre!

 

 

ERP vaja Trž’č

Enodnevna vaja je bila uspešna, tako zaradi vodje – Primož, kot zaradi nas samih.

Chaky je našel na ruševini (no, tudi Bona, ampak ona ima še kar cvilečo spremljavo kraspanju po čemerkoli, kar ji prerprečuje dostop do markerja in vodaj delovišča je ukazal menjavo)

Bona v gozdu – tako, da sva lahko zelo zadovoljna in ponosna na najine hovije – psa delata 🙂

Midva sva ponovila še vrvno tehniko

šla na pizzo in pivo s prijatelji … in spet nam ni nič manjkalo.

 

 

Za praznike

… smo se šli mal na morje potapljat in na prijateljev nasvet »odkrili« pravo zlato jamo – ni da ni -prijaznih ljudi, živalc takih in drugačnih …

foto: instruktor Dane

Res mali raj na dosegu roke – kmalu bomo spet tam! Bona in Chaky sta pridno čuvala avto med krajšim sprehodom zjutraj in daljšim med potopi, zvečer pa sta imela zapuščeno obalo »na čez«.

Ker prvomajski prazniki niso nič brez hribov, smo se mal družili tudi na Veliki Planini

od nas 4

Lavine – Prelaz Wurzjoch, 22.-28.1.2012

februar 7, 2012

Zraven sva prišli čez zadnja vrata, kot rezerva, vpoklicani slabe 14 dni pred odhodom.

Kljub temu je za naju bila to velika sreča, saj smo po Katjini zaslugi vsi iz ERP bili deležni brezplačne udeležbe na lavinskem tečaju. Ni veliko tako nesebičnih ljudi, zato Katji iskrena hvala!

Kaj vse je zaznamovalo ta mednarodni tečaj?

–          kot omenjeno kratek čas za pripravo – v slabih 14 dneh je bilo potrebno spraviti na kup vso potrebno opremo, kar mi jo je pač uspelo dobiti s pomočjo prijateljev. Prav toliko časa sem imela, da Bono pripravim na izpit po novo veljavnem pravilniku. Vajo vodenja na daljavo sva se že učili, ampak morali sva doseči še daljavo. Na knap je šlo tudi s krplji, ki sva jih spoznali dan pred izpitom – sicer pa hojo »za« zna že iz hribov, samo hotelskih »rent a krpljev« se je morala navadit.

Krstno izvedbo nove skupine sva si pustili za izpit, saj načeloma mora samo »poleg« in je bila v primerjavi z vsem ostalim nižje prioritete. Sposojena žolna je na usposabljanju dva dni prej zatajila in sem imela na izpitu čisto svež model (še enkrat hvala Matej!) in živalsko tremo, kje vse me bo sprehajala, saj locira v spirali. Skratka hojlarija 🙂

–          Naša pisana skupina, tako po nacionalnosti, pasmah psov, kot izkušnjah, na čelu z inštruktorjem Weber Dušanom. V skupini smo bili Vesna in Blaž (Slovenija), legendarni Lucas (Nizozemska), Eric in šarmantna, vedno urejena Brigitte (Francija), Stefano, ki mu gre zahvala še za moralno podporo na izpitu (Italija), Anreas (Avstrija).  O vsakem od njih bi lahko nastala zgodba, ampak najboljša je naša skupna – delovali smo enotno in delovno ter zaključili tečaj zadovoljni en z drugim in vsak s sabo. O inštruktorju pa lahko povem samo najboljše – po začetnem spoznavanju ob predstavitvi in prikazu je naše nadaljnje delo prilagodil znanju in značaju psa, prav tako pa za nas 3 izpitnike tempiral delo in psa tudi za končni izpit.

–          Izredno nizke temperature na deloviščih.

Delovišča so bila v senci in z izjemo zadnjih dveh dni smo delali na -10 do -200 C. Mraza me je bilo najbolj strah, saj je Bona v doma v stanovanju in nič od tega kar sem imela s sabo ni bilo odveč. Tudi njeno tekočino sem imela v termovski. Jaz sem imela s sabo 3 pare gojzarjev, saj me je lani na Vršiču zeblo v premočene noge. No, letos so me ledni gojzerji ožulili, tudi visokogorski so pritiskali na iste kosti … in sem spet pristala na lanskih.

O extremnih razmerah pričajo tudi naključni opazovalci izpita 😀

–          Bonina snežna driska, ki se je po a la card dietni juhci (4€/2l za meso, korenček in krompir je precej ugodno v primerjavi z 5€ za eno pivo) z dvema kepicama snega ponovila ravno na dan izpita. K sreči nisva bili diskvalificirani, ker je opravila na robu iskalnega področja, ko sem jo na sodnikovo zahtevo priklicala iz intime dreves. Potem si je očistila še sneg s tačk …. in potem štartala na polno! Ker je bil izpit v krožnem prometu vaj, je nisem mogla spustiti pred iskanjem, niti je nagraditi na koncu, sva vzdušje dvignili še z mojimi veselimi juhuji, ki so ji za čuda zadostovali do priprav za hojo v gazi, ko sem ji na skrivaj lahko stisnila nagrado v gobček.

–          Uspešno opravljen tečaj in izpit iskanja v lavinah 1. stopnje RH-L A / IRP-L/1!!!!!

Darja

Ko putk ni doma … – Jata, 15.1.2012

februar 7, 2012

Spet smo šli proti LJ, še malo naprej od deponije, na staro Jata farmo na dodaten trening iskanja  … oba sta naredila iskanje 3 markerjev … z izjemo Boninega konflikta z drekci več kot odlično:

2011 in review

januar 4, 2012

The WordPress.com stats helper monkeys prepared a 2011 annual report for this blog.

Here’s an excerpt:

A New York City subway train holds 1,200 people. This blog was viewed about 5,100 times in 2011. If it were a NYC subway train, it would take about 4 trips to carry that many people.

Click here to see the complete report.

Še zadnji BIS letos – Deponija Dolsko, 26.12.2011

december 29, 2011

Letos smo naredili praznični trening na deponiji.

gala dvorana

Prevladoval je gradbeni material, postrgan asfalt, kosi armiranega betona, … grobovi niso zahtevni, je pa bolj zahtevno gibanje za psa. Mi smo naredili smo 2×2 iskanja in še motivacijo čez najbolj zahtevne predele. Oba sta delala dobro, zato le nekaj slikovnih utrinkov po motivu “z markerjevimi očmi” v nadaljevanju in link do vseh uspelih slik, kjer si lahko udeleženci postrežete z njimi 🙂

 

Sleepy sledi Darji po neprijetnem materialu (motivacija)

Bona najde Aljaža

Chaky najde Tamaro

Minnie najde Darjo

 

Darja, Aljaž

Reševalski trojček – Gotenica, Storžič, Socka

december 20, 2011

Zima je in dnevi so krajši. Okoli se še vedno klatimo, je pa manj časa za objave. Sicer pa se z raznimi opisi iskanj že tudi ponavljamo …

Torej, po vrsti so si sledili dogodki …

Vaja Območnih enot za iskanje pogrešancev in iskanje v ruševinah v Gotenici

Vikend paket za pse reševalce in njihove vodnike je potekal prilagojeno glede na opravljene izpite in čas »članstva«. Tako smo nekateri prvi dan spoznavali zakonitosti hirearhije in gibanja v strelcih, najprej solo, potem v paru s psom, postopno na različno velikih travnikih in nazadnje v gozdu. Bona me je imela ves čas »na oku«, se sprijaznila tudi z dolgočasnim pohajanjem na vrvici – vmesne pavze pa sva aktivno preživeli v bio-strechingu:

Če so žogce v avtu in jabolka pod drevjem

Indijanci nabirajo drva, zima bo ….

Na koncu dne pa smo naredili še eno iskanje, kjer so psi naključno pa kljub temu veselo skupaj nakazovali istega markerja. Boni je bilo tako všeč, da je raje letela zraven, ko je slišala lajež, kot, da bi se sama utrujala z iskanjem – zastonj futer ima svoje prednosti in ona se hitro uči

V naši skupini je bil tudi Vlado, prvi vodnik reševalnega psa-sledarja. Ker je to v okviru naše enote tako še ekzotika, smo ju popoldan z veseljem pogledali, kako delata sled. Pes je delal tipi topi!

Malo ga je sicer na začetku zdeloval močan veter v hrbet, ko pa ga je dobil z boka je šel kot programiran vse do markerja. Impresivno, kako se 50kg rotvajler elegantno giblje in »poklopi« ob najdenih predmetih.

Aljaž in Chaky sta bila v skupini, ki je po svojem scenariju vadila iskanje in si popoldan z drugo skupino pripravila »malo iskalno akcijo«. Chakyu je pasalo vetrovno vreme in se je pri iskanju lepo izkazal.

Tretja skupina vodnikov se je usposabljala za delo z GPSi.

Drug dan smo vsi skupaj imeli iskalno akcijo manjših skupin strelcev, ki so jih navigirali vodniki z GPSi. Za prvič je bilo dobro, je pa kot pri vseh novostih še vedno prostora za vajo in praksa bo doprinesla k uigranosti ekip, načrtovanja iskalnega območja skupin in sistematičnosti spremljave pregledanega območja.

Zadnja skupna vaja ERPS na Storžiču

Tradicionalne zaključek na Storžiču je bila tokrat aktualno naravnana na Team Building– trojke vodnikov so morale v sodelovanju prestati spretnostne preskuse

– hoja pa traku, kjer sta hodečega na traku obdržala pomočnika, ki sta uravnoteženo zategovala vrv

– hoja s hlodastimi hoduljami, kjer sta bergle premikala pomočnika

– obstreljevanje drevesa z gigantsko fračo.

Naša ekipa je bila medregijska, saj je bila z nama Jana iz K-9, kar nas ni motilo pri sodelovanju in smehu, ki ga je bilo res dosti. Zaradi snega in nizkih temperatur smo poskrbeli za sadni doping.

Do slavnostne podelitve smo se še malo sprehodili, saj je sneg pri pseh dober razlog za dat se »na off«.

Hvala Ani za tole slikco, ko poveljvnik ERPS Vlado Gerbec-Dedi podeljuje Aljažu priznanje in značko za Chakya.

Na podelitev priznanj in značk, sva se z Bono pripravili z novo rdečo ovratnico, Chaky pa je ostal pri »verižici«. Sledil je fotošuting obeh nagrajencev,

skupaj s ponosnima vodnikoma.

Hvala Darkotu in ekipi za lep dan in vsakič nove ideje preizkusov!

In za romantike še zasnežen Strožič v večernem soncu

Zvečer smo šli še v pizzerijo, kjer smo imeli s klubom KDRP Celje novoletni zaključek.

Vaja MOC v Socki

V mrzlem nedeljskem jutru smo se zbrali ERP Celje, ekipa prve pomoči in gasilci prostovoljnih društev v Socki, blizu Vojnika na vaji civilne zaščite MOC Celje. S psi smo delale Ana in Luna, Tamara in Tia ter midve z Bono s KDRP Celje, ter gostja Tina s Terom. Bolničarke so bile 2x Eva in Maja. Po scenariju je zagorelo v graščini v Socki, kar so hitro pogasili gasilci prostovoljci Socke in ostalih prostovoljnih gasilskih društev iz okolice. Oni so že evakuirali nekaj ponesrečencev, ki so jih naše bolničarke oskrbele, potem smo s psi preiskali še zgornje nadstropje graščine. Bona je mirno zignorirala sedečega gasilca, pa tudi sicer ji ni ustrezalo, da sem ji »svetla za ritjo«, ampak treba je bilo odpret vrata vseh sob. Torej zdaj trenirava markerja na 100 načinov (sedi, plazi, stokaj, opotekaj, .. ) in Darja (spredaj, zadaj, spodaj, (zgoraj raje ne, je pretežka), mimo hitro, mimo … ), pa še sodnik … še sreča, da je novo leto pred vrati, da mava čas.

Darja

Uigravanje s K-9 :) – Začret, 4.12.2011

december 5, 2011

Nismo edini, ki nabiramo izkušnje. K-9 je v nedeljo vrnil obisk na naši ruševini stare opekarne v Začretu. Sicer so okoliščine posekale njih število in so prišli le trije – Jana tokrat s Bizi (ona je še cela 😉 ), Aleš z Lano, Janja z Rozi. Zato pa jih je okrepila naša hovawart naveza, Tea s svojo Kim. Tokrat smo se logistično mal bolš poštimal in smo začel skoraj točno. No, Tea je bila celo zgodnja in je naredila z Evo in Ano že dve rundi preden smo se mi zložili.

Po skupnem ogledu ruševine in njenih cukrčkov so seveda zmagovalne lokacije naš rov, U hodniki, peč, višina, stopnice, luknje v tleh prepišnih hodnikov, kanalov …. pravijo, da še pridejo 🙂

Midva z Aljažem sva že zjutraj na tešče opravila en trening in naša dva s polnimi trebuhi pustila v pocu nestrpnosti, ob delu drugih psov in se sama predala markiranju. Od domačih je bila naprej zraven še Eva, ki je po strokovnem vodstvu po naši najslavnejši ruševini tudi pridno lazila po prahu, vse za dobro psov reševalcev.

Vsi psi so delali dobro, kar je vsekakor razveseljivo nadomestilo za nedeljo na kavču. Sosed je dobil medeno žganje, kar je garancija, da bo še kakšen vikend pripravljen prenašat lajež na delovišču.

Drugače pa je uspelo kar nekaj slik

Po skoraj 4 urah treninga smo podaljšali še za dve uri v pizzeriji, kjer smo načrtovali naslednje treninge doma in v tujini 🙂  Ampak zdaj je na vrsti vikend vaja v Gotenici!!!

Darja, Aljaž

Več je bolje – Novo Mesto, 20.11.2011

november 24, 2011

Veseli vsakega dodatnega treninga, vsake priložnosti za nabiranje novih izkušenj, pa naj boš nabiralec sam al pa tvoj pes, smo šli to nedeljo na »ruševinco K-9«. Z Jano, šefico K-9 kluba, sva se že prej dogovarjali za obisk, pa se je malo zavleklo v zgodnjo zimo, vsaj glede na mraz. Tehnično perilo, soft shell hlače, polar flis, kombinezon, bunda … napihnjena, kot bi naju v fitnessu pozabl, opremljena še z rumom, ki ga je blago redčil čaj … sva popoldan prispela … …. šum na kumunikaciji  … 

Tokrat se iz našega kluba nihče ni pridružil in smo šli torej solirat v 4. Je bila pa tam skoraj popolna ekipa tako, da nas je bilo dovolj in sva se tudi midva trudila maksimalno markirat, da imajo tudi oni kaj od našega obiska. Zato ni bilo časa za fotografiranje.

Drugače pa je ruševinca pravi biser …

… večnadstropna zgradba, ki je pri nas ni za dobit,

… grobovi v tleh, ki se nadaljujejo v rov, ki so v mraku za previdnega psa »nedostopni« … Bona je oblajala kar z vrha, ko sem ji osvetlila tudi ni hotela naprej, kot bi z vztrajanjem pri svojem hotela dokazat »no vidiš, ni zarad kurje slepote« in šla za mano šele ko sem se ji še sama skrila v tla. Kar se nepregledne globine tiče imam raje, da je še vedno previdna (v temi je pač vsaka luknja črna)… sem se moje babe preveč navadla 😉

… skrivališča na višini, nad vrati, v steni, …

… kleti, dostopne preko zruškov …

…. naju je res navdušilo, dolenjsko klapo pa že tko od prej obrajtava in gotov še prideva, če ne bo razprodano glede na reklamo 😉

Bona je spet cvilila od novih situacij, ko ne (z)more do markerja  (višina, globina, tema, zavajajoč prepih), odkritja svojih novih strahov (vu-du marker na ne povsem zatemnjenem oknu), ampak vedno našla in ob več ali manj pomoči tudi premagala situacijo. Po drugi strani pa je z lahkoto premagala gibanje po deski ob steni (v bistvu je odletela preko), ki ji je bilo prejšnjo nedeljo na Igu izzzzzzzzzzzzzziv. Tudi Chaky je imel nekaj težav pri premagovanju ovir na »arheološkem« terenu, drugače pa on ne cvili pred zagato (to špara za psičke) in raje oblaja ko prav dedc z razdalje. Mu pa grob v zidu tudi ni več problem, pa fant z zatemnjenega okna tudi ne bo nastopal v njegovih nočnih morah. Mal se sicer šlepa na Bono, ko gre zaradi dviga motivacije vedno za njo iskat, on pa lahko le laja na privezu (kar je za hovawarta precejšnje odstopanje od standarda – hoviji so bolj tihi psi, ki lajajo le z razlogom). Ampak šlepanje je le v delu, da hitreje najde po ponovljenih grobovih, kar zaenkrat uporabljava za dodatno motivacijo, ko utrjujeva večje število skritih markerjev. Pri iskanju v gozdu mu motivacija zadnjih 50 metrov t.j. pri drugem markerju pade in zdaj delamo z novimi prijemi (default večje število iskanih, ki imajo vsak večjo nagrado …. ker delamo na hrano, zdaj pečemo meso, piške, pujske, … in našima je prav … vse v želji, da si zapomne, da je vsak naslednji marker slajši in da nastopajo tudi v pravljičnem številu). Tudi on je našel vse in po prvi rundi iskanja na 3 skrite markerje sva oba nadaljevala z iskanjem na motivacijo še 3 markerje.

Hvala Jani za povabilo in K-9 klapi za super trening in družbo!

Čisto na koncu pa poljubček in dobre želje za Lacey, ker zdaj je ona na vrsti, da nas razveseli!!!

Darja, Aljaž